Profesor Robert Zorec, doktor znanosti in redni profesor na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je del ekipe, ki je razvila in preskusila novo celično zdravilo za imunoterapijo raka prostate. Gre za izjemno odkritje, saj je zdravilo eno najuspešnejših na svetu. Dobra novica za bolnike je, da je Zdravstveni Svet pri Ministrstvu za zdravje soglasno priporočil, da se z letom 2024 omogoči zdravljenjem s tem celičnim zdravilom vsem bolnikom, ki ga bodo potrebovali.
Pripravila: Tonja Blatnik
Je Slovenija medij za inovacije?
Dosti bolje bi bilo, če bi bila Slovenija nekaj tako priznanega, kot je blagovna znamka »Made in Switzerlad«. Žal prepogosta neodločenost, povezana z vodenjem in vizijo države, ki se menja z garniturami vlad, odslikuje tudi nemotiviranost investitorjev, ki proaktivno iščejo svoje priložnosti.
Pa je Slovenija prostor, ki navdihuje takšne možnosti? Premalo je zaznati udejstvovanja države, da vabi na svetovnih sejmih, da bi investitorji pri nas uresničili svoja poslanstva. So izjeme. Velik napredek je v letu 2023 sicer naredil Novartis, ko je naznanil prek 400 milijonov vredno investicijo v Leku v Mengšu, k čemur je pripomoglo dolgoletno vztrajno delo in mreženje prof. dr. Uroša Urleba, najprej vodje za inovacijska zdravila v Leku, ki se je s prevzemom Leka s strani Sandoz-a moral bolj aktivno spoprijeti z globalnimi izzivi. Drugi dober primer je v Vipavski dolini, družba Biaseparations, ki je zrasla iz nič, danes pa zaposluje več kot sto ljudi in je bila prodana Sartoriusu za večjo vsoto, kot je bilo prodano Gorenje. Torej je državi tudi priteklo nekaj sredstev iz tega naslova. Imamo torej posamezne velike preboje v industriji bioznanosti, ne le v kolesarjenju, košarki in športih.
Kaj bi moral biti ključni element Slovenije kot blagovne znamke?
Zaupanje. Nič ne bi bilo narobe, če bi na ministrski ravni gojili idejo, da moramo uporabljati lastna nova inovativna zdravila, ki so nastala iz raziskav na naših tleh.
Kako kot znanstvenik vidite povezavo med akademijo in gospodarstvom?
Vse je odvisno od posameznikov. Primer je zakon o zdravilih. Naša država vlaga denar v razvoj zdravil, ko pa nastopi faza uporabe, pa je zakonodaja šibka saj je pogosto v več delih nejasna. Že desetletje pravilnik, ki bi omogočil umeščanje in klasifikacijo zdravil za napredno zdravljenje, ki so pri nas preizkušena in zadoščajo vsem kriterijem kvalitete, varnosti in učinkovitosti, stoji. Krog ni sklenjen, investiramo v znanost, a v uporabo razviti produkti ne pridejo zaradi predvsem nejasne in nedokončane pravne infrastrukture. Ali spodbujamo raziskave in razvoj zdravil samo zato, da bi pisali članke? Posamezniki v vsem opisanem krogu lahko prispevajo k rešitvam.
A vaša izkušnja je vendarle pozitivna.
Da, trudimo se. Pričelo se je, ko me je ministrstvo imenovalo v komisijo CAT (Committe for Advanced Therapies pri Evropski medicinski agenciji, EMA- European Mediacal Agency). To je komisija za obravnavanje in svetovanje pri razvoju zdravil za napredno zdravljenje. Regulativa se je na področju bioloških zdravil, na ravni EU dopolnila tako, da imamo danes zdravila za napredna zdravljenja. In v zvezi s tem je direktiva, ki je prišla v veljavo leta 2009, predvidela nastanek komisije CAT, katere član sem bil. Tam smo videli možnosti, kako raziskave usmeriti v razvoj celičnih zdravil za napredno zdravljenje. Zahvalil bi se takratnima ministroma za zdravje, dr. T. Gantarju in dr. D. Marušiču, ki sta prisluhnila možnosti in priložnosti, da naša država lahko sama razvije inovativna zdravila. Danes jih je v EU registriranih kakih 20. Je pa res, da se nekatera zdravila za napredna zdravljenja ne morejo zaradi narave izdelka registrirati po centralnem postopku, kjer pa se odpirajo druge možnosti, ki jih predvideva EU zakonodaja, na ravni članice EU, kakršna je Slovenija.
Katera zdravila imate v mislih?
Gre za personalizirana zdravila s kratko življenjsko dobo, torej lahko mine le nekaj ur od tega, da je zdravilo narejeno in sproščeno, do tega, da se ga aplicira bolniku. Takega zdravila seveda ne moreš dati v skladišče kot aspirin, ki ima rok trajanja tudi leta. Celična zdravila imajo praviloma kratek rok trajanja od sprostitve iz laboratorija do uporabe.
Sem sodi tudi vaše zdravilo?
Naše zdravilo je personalizirano zdravilo za napredno zdravljenje, saj stimulira imunski sistem, potrdili smo, da je varno, učinkovito in kakovostno. S priporočilom Zdravstnevega sveta pri Ministrstvu za zdravje naj bi se letos uvedlo na seznam zdravil, katerega stroške bo kril ZZZS. Proces traja od leta 2021.
Kako se je začelo?
Po osamosvojitvi leta 1991 se je pojavila želja, da naredimo nekaj za našo državo. Ker imunski sistem ne prepozna rakavih celic, je treba to inhibicijo odpraviti. Pojavila se je ideja o personalizaciji. Vzeli smo celice, ki so pomembne za učenje drugih celic (t.i. »vojakov«) imunskega sistema. To so dendritične celice. Te prevzemajo antigene iz svoje okolice in učijo druge celice »vojake«, s katerimi se imunski sistem bori proti tujkom. Z združitvijo dendritične in tumorske celice dobimo z elektrofuzijo celico, ki sestoji iz dveh. To je imunohibridom, ki nastane z elektrofuzijo dveh celic, torej tumorske in dendritične. Ta novi celični konstrukt uči limfocite (»vojake«), katere antigene najse v telesu pobije. To vodi v ojačanje imunskega sistema, da napade tumorske antigene in celice, ki vsebujejo te antigene.
Če prav razumem, to zdravilo ni samo za rak prostate?
Namenjeno je za vse solidne, čvrste, rake. Rak prostate je rabil kot primer solidnega tumorja, ki je bil kar se tiče izvedbe klinične študije, obvladljiv. Rezultati klinične študije so nas ohrabrili z dobrimi rezultati, ki so izjemna novica tudi za vse druge rakave bolnike. Pri našem zdravilu hudih neželenih stranskih učinkov ni, za bolnika je prijazno. Za terapije za zdravljenje rakavih bolezni je znano, da imajo prepogoste neželene stranske učinke. Naša terapija z imonohibridoni je zato novost. Zdravilo je povsem osebno, personalizirano in naslavlja praktično vse antigene tumorske celice prek sistema predstavljanja antigenov v lizosomih. Primer zdravila, ki so ga razvili v Ameriki in je od leta 2010 tudi v uporabi, ima 62% bolnikov hude nezaželene stranske učinke, poleg tega je usmerjeno samo v en tip antigena, naše pa na več, znane in neznane. Trenutno smo pred začetkom izvedbe nove klinične študije z omenjenimi imunohibridomi (projekt Interreg IMMUNOCLUSTER-2), zdravljenja trojno negativnega raka dojk na Onkološkem inštitutu.
Torej bo to zdravilo prvič na trgu samo za slovenske bolnike?
Da, zato se je smiselno vprašati, kako omogočiti zdravljenje vseh pacientov, ki imajo to nujo. Po evropski zakonodaji se lahko zdravijo samo bolniki v Sloveniji, če je slednje pripravljeno v Sloveniji. To je torej tudi priložnost za prepoznavnost Slovenije, da omogoči zdravljenje na tleh Slovenije.
Kako ocenjujete SIS EGIZ?
Taka združenja so pomembna, saj predstavljajo naš potencial države in gradijo blagovno znamko Slovenije, z visoko stopnjo inventivnosti in inovativnosti. Slovenija je gibčna, fleksibilna. Ključ pa so osebni stiki, kontakti, skladno z motom: »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče.« in preboji so na pragu.
Kaj je vaše življenjsko vodilo?
Človeka oblikujejo skupnost, družina in predniki. Družine, ki imajo enega nobelovca, imajo pogosto še enega. Skupnosti, ki imajo nobelovce jih v naslednjih letih dobijo še več. Vključevalnost, zanimanje in proaktivnost je pomembna v skupnosti in družini, če je prisotna depresivnost in malodušnost in pomanjkanje samozavesti in znanja, je drugače. Ljudi bi moralo definirati preseganje v osebni rasti in tudi razumeti, zakaj je narava stvari, takšna kot je.
Bili ste tudi podpredsednik SAZUja, ste član Državne komisije za splošno maturo. Kakšne so izkušnje?
SAZU ima pravo mesto v družbi, seveda se da vse tudi izboljšati. Bil sem podpredsednik za naravoslovne, tehnične in biomedicinske vede. Dolga leta sem prek SAZU član Državne komisije za splošno maturo. Ker sem slep na eno oko, študentje ne zaznajo kam gledam, zato tudi ne morejo prepisovati, kar se za študente itak ne spodobi. A strogost je treba v šolskem sistemu poudariti. Možgani se ne razvijajo sami od sebe, ampak samo zaradi učenja in študija. Če sta šolstvo in vzgoja preveč permisivna, je tak tudi rezultat. Zavzemanje, da je zahtevna šola pravična, je povsem na mestu. To je tudi zaključek simpozija, ki je potekal na SAZU v letu 2016. Jedro je zahtevnost tudi v osebnem smislu (tudi malo humorja je potrebno imeti). Tudi dobri trenerji, ki vzgojijo superatlete, gradijo na redu in disciplini. Pomemben dejavnik uspeha je tudi notranji, torej motiviranost.
Ali vidite povezavo med lepim in etičnim?
Naši možgani imajo center za lepoto, torej, lepota vzbuja v človeku pozitivne občutke, kakor to doživljamo ob pogledu na gorovje ob lepem dnevu, tudi obisk umetniške razstave deluje podobno. Poznamo Rubensov sindrom – ko gledamo njegove slike, preidemo v posebno stanje. Senzacija estetskega. Za etiko pa posebnega centra sicer ni. Je pa usvojitev vrednostnega sistema povezana z delovanjem celotnih možganov, ki oblikujejo osebnost. Vsakič, ko ustvarimo pogoje vključenosti, vplivamo na dobro počutje.
Kako torej čutiti več?
To je preprosto – sedi in ne delaj nič. Naj se izkusi praznina. Možgani namreč nikoli ne mirujejo, zasipavajo nas s slapovi idej. A to je treba prepoznati. V vzhodnem svetu je delovanje možganov kategorija, kot je gledanje, tipanje, slišanje, vonjanje in okušanje. Človek se počuti bolje, če se zna umiriti.
