Prof. dr. Maja Čemažar je biologinja, eksperimentalna onkologinja, univerzitetna predavateljica ter vodja raziskovanja in izobraževanja na Onkološkem Inštitutu v Ljubljani. Njeno življenjsko delo je razvoj genskega zdravila proti raku. Kot predstavnica Slovenije deluje tudi v podskupini za raka pri Evropski komisiji. Prepričana je, da cilji raziskovanja v medicini niso le nove terapije, temveč da bodo imeli dostop do njih vsi, ki jih potrebujejo.
Pripravila: Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications
Vaše delo se sliši kot otroške sanje … poiskala bom zdravilo proti raku. Je bilo tudi pri vas tako? Ste o tem sanjali že kot deklica?
Ne, ni bilo tako. Če dobro pomislim, se nisem znala odločiti niti to, v katero srednjo šolo bi se vpisala. Odločila sem se za naravoslovno smer takratnega usmerjenega izobraževanja na Bežigrajski gimnaziji. Vedno me je zanimala mikrobiologija, a tega študija takrat še ni bilo. Študirala sem biologijo, za prvo službo sem oddala več prijav, in sicer na takratni Meteorološki in Onkološki Inštitut. Odločila sem se za slednjega in po enem mesecu dela sem se »zaljubila«v rakave celice. Kakšno sposobnost preživetja imajo! In kako spretne so pri izogibanju našim poskusom njihovega uničenja! Vsak rak je namreč bolezen zase.
Še vedno govorimo o raku dojke, pljuč ali želodca, poimenovani so po tkivu, kjer vzniknejo. Vse več pa je molekularnih lastnosti, ki so skupne tem rakom, tako imajo raki skupne lastnosti, tarče ki jih ciljajo tarčna zdravila. Zato se taka zdravila uporabljajo za zdravljenje rakov različnih tkiv, ker imajo enake molekularne tarče.
Kateri so ključni premiki pri zdravljenju raka?
Po mojem mnenju je ključno ravno to dejstvo, da je zdravljenje vse bolj specializirano. Po drugi strani pa to, da naša lastna telesa, naš imunski sistem razumemo kot tovarno zdravil. V hitrem razvoju sta zdravljenji s CAR-T celicami in genska terapija. To dvoje je prebojno!
Naš imunski sistem je namreč neskončno sposoben. Mutacije in poškodbe v celicah namreč nastajajo stalno in te poškodovane celice naš imunski sistem odstranjuje. Šele ko imunski sistem nima več sposobnosti prepoznati tumorske celice, ali pa se mu tumorske celice skrijejo, začne rak hitro napredovati. Če ga ponovno aktiviramo in ga zopet naučimo prepoznavati tumorske celice, je to najbolj uspešno zdravljenje. Vsa ciljana zdravljenja imajo namreč nevarnost, da sčasoma postanejo tumorske celice odporne na zdravljenje, ker se tvorijo nove mutacije.
V sklopu genske terapije ste uporabili tudi novo metodo. Katero?
Da, to je elektroporacija. Pri genski terapiji vnašaš zapis s tvorbo neke molekule v celice. V vsaki naši celici imamo DNA molekulo, kjer je zapis vsega potrebnega za življenje – jaz temu rečem kar knjižnica življenja. V naši terapiji smo v plazmidno DNA molekulo vnesli gen za beljakovino interlevkin-12. Ta je v našem telesu normalno prisotna in v organizmu uravnava imunski odziv. Če jo vnesemo v tumor ali v bolnike s tumorjem, sproži imunski odziv oziroma aktivacijo imunskega sistema, ki obolelemu pomaga v boju proti raku.
Da pa uspešno vnesemo ta gen v telo, potrebujemo metodo vnosa. Najbolj pogosto se v ta namen uporablja virusne vektorje. Včasih so bili to predvsem virusi prehlada, sedaj so v uporabi že novi. Tem odstranimo patogene dele, torej gene, ki povzročajo bolezen in jih nadomestimo z zapisom za interlevkin-12. Z virusi pa je povezanih več težav, prišlo je tudi do smrti bolnikov. Zato uporabljamo fizikalno metodo elektroporacijo. Celice izpostavimo pulzom visoke napetosti, ti povzročijo, da v membrani celic nastanejo pore. To omogoči, da gen vstopi v celico in se potem začne prepisovati v protein. Protein pa je tista molekula, ki ima terapevtski učinek, kot npr. v našem primeru interlevkin-12.
Je ta metoda že v uporabi?
Uporablja se jo že 30 let v elektrokemoterapiji. Uporablja se za vnos zdravil, ki so sicer zelo toksična, a težko prehajajo membrane celic in se jih s tem načinom lahko uporablja samo na mestu tumorja. Ta terapija je v uporabi v več kot 180 centrih v Evropi, tudi v Sloveniji, praktično na dnevni bazi. Ta način zdravljenja je v smernicah za določene vrste raka, recimo za bazalnocelični karcinom, za določene metastaze pri melanomu, za rak jeter…
Novo področje te elektroporacije, oz. elektrokemotrapije je izjemno uspešno tudi pri zdravljenju dednih vaskularnih malformacij, zlasti pri otrocih in pri atrijski fibrilaciji, kjer se uporablja samo elektroporacijo, brez zdravila.
S SIS EGIZ ste bili povezani pri projektu SmartGene.si. Gre za zelo odmeven projekt. Zakaj?
V okviru strategije pametne specializacije je država Slovenija prepoznala rak kot prioriteto. Zbral se je konzorcij, ki je bil sposoben narediti platformo. Mi smo naredili zdravilo, sodelovali so še Center odličnosti COBIK, Jafral, Fakulteta za elektrotehniko in Iskra Pio.
Skupaj z Veterinarsko kliniko smo delali klinično študijo na psih, da bi dokazali učinkovitost genske terapije. Konec projekta pa je bil začetek klinične študije. Začeli smo leta 2018. Dela je bilo neskončno veliko. Narediti smo morali vse predklinične poskuse, da smo lahko vložili vso potrebno dokumentacijo za klinično študijo.
Kaj je bil ključ uspeha?
Resnično dobro smo sodelovali. Torej mi, zdravniki, predstavniki CoBik in Jafrala. Zelo hitro smo se obrnili na Evropsko agencijo za zdravila, oz. njihov odbor za napredna zdravila. Prek telekonference smo predstavili naš projekt, oni pa so nam podali zelo koristen znanstveni nasvet. Nato so nas poklicali tudi na razgovor. Bil je čas Brexita, zato se je EMA (The European Medicines Agency) preselila iz Londona v Amsterdam. Leta 2020, tik pred lockdownom, smo imeli sestanek. To je bila res zanimiva izkušnja, spominjala me je skoraj na zaslišanje. Dovoljenje za izvajanje smo dobili.
Ste študijo sedaj zaključili?
Prvega bolnika smo vključili 9. 11. 2021, do leta 2023 smo imeli 9 bolnikov. Januarja letos je bil objavljen članek z rezultati študije. Postopki so izvedljivi, varni, učinkoviti. Odmerki so varni. Radi bi šli naprej, s fazo 2, torej proti komercializaciji zdravila. Je pa to težko, postopki so dolgi.
Kako doživljate povezovanje različnih panog in sfer, v luči inoviranja?
Slovenci, še zlasti v zdravstvu, gledajo na sodelovanje s farmacijo kot korupcijo. Ne glede na to, Evropa tako sodelovanje podpira, prav tako je tudi vodstvo Onkološkega Inštituta Ljubljana naklonjeno nadaljevanju študije, tudi v sodelovanju z industrijo. OI Ljubljana je postal prva pridružena članica Univerze v Ljubljani s področja zdravstva. Zahvaljujoč temu, imamo večji dostop do pisarne za inovacije, za tehnološki razvoj, mi teh znanj pač nimamo. Premalo pomislimo tudi na te vidike. Recimo naše zdravilo, plazmid z zapisom za interlevkin-12 smo želeli patentirati, pa smo bili žal neuspešni.
Kako se obvarovati pred rakom?
Več kot polovico obolenj z rakom povzročimo sami. Zlati pravili sta: zdrava hrana in dovolj gibanja. Slediti je potrebno Evropskemu kodeksu proti raku, ki vsebuje 12 strokovno preverjenih priporočil proti raku. So precej enostavna; ne kadimo, cepimo se …
Zakaj je raka torej več? Po nekaterih podatkih naj bi se število rakavih obolenj do leta 2035 povečalo za 24 odstotkov, kar pomeni, da bi rak lahko postal glavni vzrok smrti v EU.
Ključni razlog je, da se prebivalstvo stara. Rak pljuč pri moških pada, ker je kajenja manj. V porastu je melanom. Slovenci smo ponosni, da imamo že od leta 1950 register raka. Leta 2022 je OI prejel pomembno mednarodno akreditacijo na področju onkologije, poudarek je na raziskovanju, izobraževanju in vključevanju bolnikov na vseh področjih dela v onkologiji.
Kako skrbite zase?
Imam izredno srečno življenje. Imam partnerja in psa, ter širšo družino. Vsako jutro grem na sprehod s psom. V službo hodim s kolesom. Hodim na pilates in imam zelenjavni vrt. Imam 12 gredic. Delam pa veliko, saj sem delno zaposlena na Univerzi na Primorskem, predavam tudi na ljubljanski univerzi, predmet biologija raka.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Nikdar nisem občutila, da me moški prehitevajo zaradi spola. Tudi ko sem bila v Angliji in Franciji, sem imela odlične šefe. Vse bolj sem aktivna v upravnih odborih. V OECI (The Organisation of European Cancer Institutes) so me izvolili v upravni odbor in začenjam drugi mandat. Kot predstavnica OECI sem tudi predstavnica v ECO (The European Cancer Organisation), ki so neprofitna zveza strokovnih združenj, ki delujejo na področju raka na evropski ravni.
Kot predstavnica Slovenije delujem v podskupini za rak pri Evropski komisiji. Rečem lahko le, da ima Evropa na področju raka velike projekta: Europe’s Beating Cancer Plan in Cancer Mission.
Kaj je vaša največja želja?
Želim si, da bi imeli vsi ljudje čim boljši dostop do zdravljenja in rehabilitacije po zaključenem zdravljenju.
