Damjana Pangerčič: “Verjamemo, da si vsi ljudje zaslužijo lepo in prijazno življenje, še posebej starejši, ki so družbi že veliko dali. Gradimo svet, kjer so vsi spoštovani, vključeni in cenjeni,” se glasi poslanstvo portala Prijazno življenje, čigar gonila sila je Damjana Pangerčič, direktorica podjetja Silway Studios. Damjana je ustanoviteljica Inštituta za socialno gerontologijo ter soustanoviteljica in direktorica podjetja, ki razvija orodja za spodbujanje socialne vključenosti starejših oseb in oseb z demenco. Ta orodja vključujejo izobraževalne programe za socialne oskrbovalce ter družabne igre.
Obe organizaciji že aktivno razvijata in upravljata poslovne modele, ki vključujejo vsebine iz kreativnega sektorja, z namenom izboljšanja učinkovitosti storitev, izdelkov in ozaveščevalnih aktivnosti. Ciljna skupina so starejši ljudje, njihove družine in prostovoljci – tisti, ki tovrstne informacije in pripomočke najbolj potrebujejo.
Pripravila: Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications
Kako ste kot podjetnica in ekonomistka pristali v srebrni ekonomiji? Kaj vas je pri tem delu pritegnilo, nagovorilo?
Delo s starejšimi mi ni bilo nikdar dolgočasno ali odveč, še več, vedno sem vedela, da se bom ukvarjala z njimi. Tako da sem si že na začetku svoje podjetniške poti postavila cilj, da ustanovim podjetje s področja srebrne ekonomije.
Zavedala pa sem se tudi, da ob sebi potrebujem eksperte. Ekonomisti se pač spoznamo na management in vodenje posla, ne pa na ostalo stroko. Ko sem bila stara 30 let, sem se povezala z magistro psihologije, kasnejšo soustanoviteljico podjetja, ki se ukvarja s kognicijo starejših in demenco dr. Samiro Lah, sicer zaposleno na Walfdorski šoli.
Kako sta se spoznali?
Spoznali sva se na delavnici, kjer je predavala na temo zapolnitve prostega časa starejših in ugotovili sva, da iger, ki bi bile primerne za starejše, ni. Vse igre so narejene za otroke. Pol leta po tej kavi sem dala odpoved in šla na svoje.
Je pogum tisto, kar zaneti iskrico inoviranja?
Vsekakor; pa tudi zaupanje vase, drznost slediti intuiciji in prepoznati naključja. Ko sem krenila na lastno podjetniško pot, nisem vedela, kakšen bo denarni tok. Imela sem prihranjenih 30.000 evrov, recimo za eno leto. In to je bilo vse.
Od tega je minilo osem let. Kakšni spomini, ključni mejniki?
Manj kot v enem letu smo na razpisu P2 za mlade podjetnike dobili 54.000 evrov. To zadostuje za preživetje za nekaj več kot 2 leti. V tem času smo začeli z razvojem medgeneracijskih družabnih iger. Udeležili smo se dveh sejmov v Nemčiji, zdravstvenega in specializiranega za igrače, prodajati smo začeli na Amazonu. V tretjem letu pa smo dojeli, da trije izdelki ne bodo dovolj. Da je problem globlji. Enostavno nisem želela biti samo prodajalka igrač na Amazonu.
V Angliji bi recimo preživeli od prodaje igrač domovom za starejše. A Slovenija je pač manjša, realnost je drugačna. Sodelovali smo z domovi, a prodaja je bila simbolna. Tudi če bi razvili celoten portfolio igrač, to ne bi bilo dovolj. Izziv bi morda rešil investitor, a to se mi je zdelo na tisti točki preuranjeno. Potrebovali smo svobodo, da razvijemo idejo, investitor pa bi potreboval rezultate takoj. Čutila sem, da rabimo čas, da se izkaže, kdo in kaj smo. Izkazalo se je, da je največja težava v ozaveščenosti.
Vmes sta nam pomagala razpisa Erasmus+ s 60.000 evri in EIT Health s 75.000 evri, tako smo lahko delovali še 5 let – ob tem, da smo postali še zastopnik za lesene igrače in knjige v Sloveniji. Vmes sem spoznala veliko ljudi, saj evropski projekti omogočajo povezovanje, spoznavanje drug drugega. Sestavila se je naša ekipa.
Kdo sedaj sestavlja vašo ekipo?
Še vedno jo vodim jaz, sodeluje še moja sestra, ki pokriva PR in marketing, imeli smo tudi dva pogodbena svetovalca, Mašo Butaro (strateško je pomagala pri načrtovanju nastopa na socialnih omrežjih) in Matevža Faturja, ki je mojster spletne prodaje in pisanja elektronskih sporočil. Delavnico smo imeli tudi z Aljošo Bagolo. Vseeno pa se kreativno ne želimo naslanjati preveč na zunanje sodelavce. Vseeno smo mi tisti, ki živimo to podjetje.
Vaš cilj je vzpostaviti platformo ponudbe in povpraševanja na področju starejših. Drži?
Gre za medijsko-prodajno platformo, prijaznozivljenje.si. Startali smo z aktivnostmi na Facebooku in Instagramu, kjer komuniciramo večjo socialno vključenost starejših in invalidov. Vsebine so bolj lahkotne, prilagojene tema komunikacijskima kanaloma. Ljudje se na družbenih omrežjih zadržujemo v prostem času in preletimo novičke, zato mora obstajati še nekaj, kar jih pritegne. V ta namen tako vključujemo tudi znane osebe in jih postavimo v vlogo ambasadorja, prostovoljca za en dan. Med drugim smo se do sedaj odpravili na koncert Severine, leteli smo nad Bledom, posneli smo vajo za gledališko igro, ki so jo napisali oskrbovanci doma Radovljica, stari med 80 in100 let, udeležili smo se obiska Brezij v družbi Martina Goloba. Zelo pester program imamo.
Na TV zaslovne prihaja še en vaša ideja. Katera?
Drži, našim aktivnostim se pridružuje podcast, ki ga bosta vodili fizioterapevtka iz doma za starejše in Ana Petrič, nekdanja Slovenka leta. V sklopu oddaje Jutro na Planet TV bomo imeli lastno rubriko, kjer bo Ana Petrič uresničevala želje starejših. Za tovrsten projekt je potrebne veliko organizacije in vesela sem, da je Ana z nami, saj resnično zna s starejšimi.
Kaj je najtežje v poslu?
Najtežje v poslu je pridobiti kupce, občinstvo. Zato smo začeli na koncu prodajne poti – s komuniciranjem, z vidnostjo. Cilj je, da v enem letu vzpostavimo močno medijsko – prodajno platformo. Zbrane bodo novice s področja zdravstva in socialne oskrbe, saj je trenutno veliko preveč informacij predstavljenih na uporabniku neprijazen način. Postavljamo nov koncept delovanja, kjer združujemo svet nevladnih/neprofitnih dejavnosti (izpolnjevanje želja starejših, brezplačne novice/osveščanje) in običajno poslovno delovanje (prodajna platforma).
Delujete tudi s podjetji. Na kakšen način?
Pomembno je, da vodstvo, torej uprava čuti temo kot pomembno. Za Boehringer Ingelheim RCV GmbH & Co KG, Podruznica Ljubljana smo izvedli interni program prostovoljstva. S Fužinskim domom za starejše smo izvedli sprehod z vozički. Ugotavljajo, da vselej “manjka rok”, v domovih pa je tri četrtine ljudi na vozičkih. Zgodi se, da kateri od oskrbovancev ne gre na svež zrak po cel mesec, saj so svojci zaposleni ali pa živijo daleč. Sprehodu je sledilo kosilo v domu, nato pa smo organizirali pogovorne skupine, kjer smo pomešali predstavnike podjetja in starejše. Skupaj smo prebrali zgodbo, ki je služila kot iztočnica za debato. Skratka, idej, kako sodelovati, imamo na pretek. To so šele zametki.
Kaj največ pomeni starejšim?
Družba, saj je osamljenost največji problem. V tujini je tudi bistveno več delovnih terapevtov in animatorjev, pri nas sta eden ali dva, morda trije na dom, kar je bistveno premalo. Pri tem lahko prostovoljci naredijo veliko. Vsakič, preden izvedemo korporativni dan prostovoljstva, organiziramo tudi uvodno predavanje, ki ga vodiva z mag. umetnostne terapije in udeležencem poveva, kako vzpostaviti stik s starejšimi, kako izgubiti strah, podava primere dobre prakse.
Katere je za vas največja inovacija s tega področja?
Številne so tehnične, jaz pa stavim na že rečeno medijsko – prodajno plaftoformo, saj manjka osveščenosti. To je najbolj podhranjeno področje. Klasični poslovni model temelji na predpostavki, da je na področju dela s starejšimi manj denarja, posledično tudi ni pravega odziva trga. Logično, kako naj prodajamo produkte, če ni osveščenosti?
Zato smo združili novinarsko področje s klasičnim prodajnim pristopom. Koncept je, da bomo novinarske vsebine ustvarjali kot neprofitni del našega podjetja, zato imamo inštitut, kjer lahko koristimo evropska sredstva in nasploh v več smereh delujemo na osveščenosti, ki je izrazito manjka. Pri poročanju želimo ostati neodvisni. Zelo težko je natančneje razložiti naš način delovanja, ker je kompleksnejši in prepleta neprofitni in profitni sektor – verjamem, da je to smiselno in mogoče, več kot potrebno. Pri poslovnem modelu pa želimo biti vpleteni v to, kaj se bo prodajalo – biti želimo nekakšno sito.
Na kratko, želimo ustvariti zmagaj-zmagaj model, ki bi koristil vsem. Vem, kako je biti omejen s finančnimi resursi oziroma biti v finančni stiski. Zato želim uspeh vsem!
Za konec: kako vidite delovanje združenja kot je SIS EGIZ, vam tovrstno sodelovanje pomaga, koristi?
Proaktivno mreženje in dostopi do novih informacij globalno ter do novih potencialnih poslovnih partnerjev, tudi tujih, so vedno zelo dobrodošli, celo nujni.