Brez zaupanja ni izmenjave. Brez izmenjave ni kroženja idej. In brez kroženja ni inovacij.

Inovacije ne nastajajo v vakuumu – porodijo se tam, kjer ljudje delijo znanje, izkušnje, intuicije in poglede. Kako ustvariti takšne pogoje, nekakšne notranje centre inovativnosti v podjetjih in organizacijah je ena izmed tem, ki jih raziskuje Sandra Bohinec Gorjak, direktorica podjetja Center za poslovno komunikacijo in razvoj osebnostnega potenciala Arisa. Že več kot petindvajset let izvaja treninge in seminarje o učinkoviti poslovni komunikaciji, reševanju konfliktov, motivaciji, timskem delu, poslovnem coachingu. Kot znanstvena raziskovalka pripravlja doktorsko disertacijo, v kateri s pomočjo pragmalingvističnih analiz poslovnih govornih praks proučuje organizacijsko učenje in jezik vodij pri prenosu znanja med zaposlenimi. Tokrat smo jo izzvali na temo inovativnosti, za katero pravi, da se nikdar ne zgodi v osami, pač pa v »drobnih žariščih, iz katerih se širijo ideje, kot bi prižigal kres v temi.«

Kaj je za vas dobra inovacija?

 Dobra inovacija je zame tista, ki omogoča civilizacijski napredek. Deluje za dobrobit človeštva v najširšem smislu in ustvarja boljše pogoje za življenje ljudi. Po definiciji pomeni inovacija uvajanje nečesa novega, kar v nekem sistemu prinaša dodano vrednost in izboljšave. Predstavlja idejo, ki se uresniči v praksi in dejansko nekaj izboljša. Kot humanistična znanstvena raziskovalka jo predvsem razumem z vidika družbenih inovacij, torej rešitev, ki izboljšujejo kakovost življenja in odnosov v skupnosti.

Kakšna pa je dobra družbena inovacija?

 Dobra družbena ali socialna inovacija je rešitev, ki naslavlja določen družbeni izziv na način, ki je učinkovitejši, bolj vključujoč, dostopnejši ali pravičnejši od obstoječih praks ter pri tem ustvarja trajne pozitivne družbene spremembe. Izhaja iz konkretnega problema, ki ga občutijo ljudje ali skupnosti, kot so revščina, neenakost, izključevanje, osamljenost, dostop do znanja, zdravje, duševno zdravje. Dobra inovacija pomeni sistemsko spremembo – spremembo vedenja, procesov.

 Družbena inovacija je res dobra, ko spremeni strukturo odnosov med ljudmi in način sodelovanja v skupnosti, tako da ustvarja več vključevanja za vse družbene skupine, spodbuja občutek pripadnosti in solidarnosti, omogoča prenos znanja, naslavlja dostojanstvo človeka ter prispeva h kakovosti življenja.

Katerim pogojem mora biti zadoščeno, da lahko sploh pride do inovacij? Kdaj pride do njih? Kje?

Inovacije se po mojem mnenju najpogosteje rodijo tam, kjer nekaj ne deluje, manjka ali bi preprosto lahko bilo bolje – in hkrati tam, kjer imajo posamezniki dovolj vizionarskega pogleda in navdiha, da si znajo predstavljati, kako bi lahko bilo drugače. Prav iz takšnih kontekstualnih okoliščin se začne ustvarjanje idej: sproži se notranji občutek inovativnosti, radovednosti, strasti za iskanje novih rešitev.

Zame je ključen pogoj za nastanek inovacij to, da ideje krožijo. Brez tega ni ustvarjalnosti. Kroženje obstoječih zamisli – med ljudmi, disciplinami, organizacijami ali skupnostmi – povečuje njihovo količino in odpira prostor za srečanje različnih perspektiv, nastajanje novih pomenov, omogočanje ustvarjalnih prebojev in dozorevanje ideje, ki prerase v inovacijo. To deluje skoraj kot kemična reakcija: ko se ideje srečujejo, trkajo med seboj, se preoblikujejo in začne se rojevati nekaj novega. To po mojem mnenju velja tako za družbene kot za tehnološke inovacije. Ravno odprt pretok idej ustvari pogoje, v katerih se lahko zgodi prava inovacija.

Bi torej rekli, da je za inoviranje potreben prenos znanja?

Po mojem globokem prepričanju je prenos znanja srčika inoviranja. Inovacije ne nastajajo v vakuumu – porodijo se tam, kjer ljudje delijo znanje, izkušnje, intuicije in poglede. Več kot je prenosa znanja, več je inovativnega impulza. Ko podjetje vzpostavi okolje, v katerem je izmenjava znanja nekaj povsem naravnega, se začne dogajati tisto najlepše: znanje začne spontano krožiti, ideje se prepletajo, ljudje postanejo bolj radovedni, bolj povezani in bolj drzni.

Kako pomembna pa so neformalna srečnja?

Zelo! Tisti pristni, človeški stiki ob kavi, na hodniku, med malico – tam se zgodi iskra. Ko podjetje takšna druženja podpira, ko nagrajuje ljudi, ki znanje delijo in ga ne skrivajo zase, tedaj se oblikuje prava inovacijska mikroklima. To je energija, ki jo lahko skoraj otipaš.

Kultura, v kateri se ljudje lahko srečujejo, pogovarjajo in skupaj razmišljajo, ustvarja notranje centre inovativnosti. Če uporabim metaforo – to so drobna žarišča, iz katerih se širijo ideje, kot bi prižigal kres v temi. In prav ta notranja žarišča poganjajo gospodarsko rast. To je ta motor, ta dinamika, ta tok, ki ga podjetje ne more kupiti – lahko ga le skrbno goji.

Ironija pa je, da je ravno to pogosto najtežje. Včasih si največje ovire postavimo kar sami: z zaprtimi sistemi, z nezaupanjem, s strahom pred izgubo nadzora, z držanjem znanja zase.

Zakaj se tu zatika?

Zatika se zato, ker smo v zahodni družbi globoko prepojeni z individualizmom. Ta kulturni vzorec je tako močan, da ga pogosto niti ne zaznamo – a oblikuje vse: naše odnose, naše odločitve, naš način dela. Znanje posameznika ima tržno vrednost, je konkurenčna prednost, kapital. In ko je znanje razumljeno kot osebna valuta, ga ljudje začnejo varovati zase. Ne zato, ker ne bi želeli sodelovati, temveč zato, ker je sistem ustvaril občutek, da je deljenje znanja tveganje, ne priložnost.

V podjetjih potem vidimo, da se pri neformalnih stikih sicer izmenjujejo informacije – a le do točke, ko to ne ogrozi individualne varnosti ali statusa. Sodobne organizacije se zato soočajo z razdrobljenostjo, z delovanjem v “silosih”, z izolacijo posameznikov in s togostjo kulturnih vzorcev, ki utrjujejo miselnost “vsak zase”. To je diametralno nasprotno od tega, kar inovacije potrebujejo.

Ključna ovira pa je zaupanje – oziroma pomanjkanje zaupanja. Ljudje ne delijo idej in znanja, če nimajo občutka, da je prostor varen, da se njihovi prispevki ne bodo zlorabili ali porinili v predal. Brez zaupanja ni izmenjave. Brez izmenjave ni kroženja idej. In brez kroženja ni inovacij.

Resnica je zelo preprosta in hkrati zelo zahtevna: inovacije ne nastajajo v praznem prostoru. Nastajajo tam, kjer ideje trčijo druga ob drugo, se prepletajo, se dopolnjujejo, se izzivajo. A če je okolje idejam neprijazno, če jih prestrašimo, utišamo ali razvrednotimo, potem onemogočimo glavni vzvod napredka. Zato se zatika. Ne zaradi pomanjkanja talentov ali pameti, temveč zaradi pomanjkanja kulture, ki bi ljudem dovolila – in jih spodbujala – da svojo pamet delijo.

Razvijate t.i. kolegialni coaching. Lahko pojasnite, kaj točno je to?

Kolegialni coaching razumem kot eno najmočnejših, najbolj človeških in obenem najbolj inovativnih metod za spodbujanje ustvarjalnosti in učenja v organizacijah. V svojem bistvu temelji na zelo preprostem, a globoko transformativnem spoznanju: organizacija lahko preživi in se razvija samo toliko, kolikor ji uspe negovati kulturo deljenja znanja. To ni le lepa ideja – to je dejanski pogoj organizacijske vitalnosti. Vsaka organizacija je kulturni sistem, in če v njem ni pretoka znanja, začne hirati. Kjer je pretok živahen, pa sistem diha, raste, se odziva, se preobraža.

Kolegialni coaching je torej oblika prenosa znanja.

Tako je, v svoji najčistejši, najbolj organski obliki. Je metoda, ki presega individualizem in vzpostavlja kulturo sodelovanja, zaupanja in odprtosti. V svetu, ki nas je desetletja učil tekmovati, kolegialni coaching naredi nekaj skorajda revolucionarnega: nauči nas misliti skupaj. Ne samo sodelovati, ampak res misliti – soustvarjati ideje, se poslušati, ustvarjati novo znanje, ki ga nihče sam ne bi mogel ustvariti. Ko nam uspe ustvarjati občutek kolektivne inteligence, se skupina začne obnašati kot en organizem – ne kot skupek posameznikov, temveč kot živa miselna mreža. To je miselna in preživetvena praksa prihodnosti.

In prav tukaj se začne inovativnost. Ko se sodelavci srečujejo v varnem, zaupnem prostoru, ko med seboj delijo izzive, dvome, rešitve, ko si dovolijo biti radovedni in ranljivi, nastanejo okoliščine, v katerih ideje ne samo krožijo, ampak se oplajajo. Kolegialni coaching omogoča, da se poslovne aktivnosti nadgrajujejo, izpilijo, preizkusijo v dialogu in se razvijajo skozi kolektivno inteligenco skupine. Zaposleni se učijo drug od drugega, prenašajo znanje, razvijajo nove kompetence in gradijo kulturo učeče se organizacije.

Zame je to več kot metoda. Je evolucija organizacijske kulture. Je povabilo k novemu načinu bivanja v organizaciji – takemu, kjer uspeh ni rezultat individualnega boja, temveč rezultat skupnega dihanja. In če smo že realni: prihodnost bo pripadala tistim organizacijam, ki bodo znale kultivirati prav to – zmožnost, da ljudje mislijo, komunicirajo in delujejo skupaj. Kolegialni coaching je pot do tega.

S pomočjo kolegialnega coachinga se razvija tudi t.i. skupna organizacijska inteligenca. Kako deluje in ali so inovacije sploh možne kot individualni projekt?

Organizacijska inteligenca je v svojem bistvu kolektivna inteligenca – miselni ekosistem, ki živi na ravni organizacijske kulture. Je kot kolektivni um organizacije, ki nastaja iz medsebojnega povezovanja ljudi. Da bi takšna kultura obstajala, potrebuje srečevanje idej. Organizacijska inteligenca se razvija samo tam, kjer obstaja prosta, neformalna, živahna izmenjava zamisli in znanj – in to še posebej tedaj, ko ljudje čutijo, da s svojim delom sodelujejo v nečem večjem od sebe. Ko se v njih prebudi občutek smisla, prispevanja, skupnega dobrega se problemi ne rešujejo izolirano, ampak v skupnem premisleku kar prinaša boljše rešitve za organizacijo.

Organizacijska inteligenca je torej neposredno odvisna od interakcij med zaposlenimi – od tega, kako hitro, lahkotno in brez strahu zmorejo izmenjevati ideje. Zgodovina človeštva je eno samo pričevanje tega dejstva: vsakič, ko so ljudje začeli odprto, hitreje in širše komunicirati, je sledil napredek. Tam, kjer so informacije tekle, je rasla tudi inovativnost.

Lahko ponazorite s primerom?

Izum pisave je sprožil eksplozijo znanja, tisk je prinesel revolucijo idej, telefon je pospešil industrijsko dobo in internet je spodbudil globalno ekonomijo. Vse to so komunikacijske prelomnice, ki so sprožile val napredka. Izolirani sistemi stagnirajo. Odprti in povezani sistemi napredujejo. To velja za posameznike, družbe in podjetja. Napredek nikoli ni bil rezultat tišine ali zaprtosti. Vedno je bil rezultat dialoga. Vsakič, ko je človeštvo našlo boljši način, da deli misli, se je odprl nov prostor možnosti. Zato pravim, da je odprta komunikacija magnet za inovacije – ker ideje potrebujejo potovanja, ne zidov.

Pa vendarle obstajajo t.i. aha momenti, razsvetljenja.

Seveda obstajajo tisti mitski »eureka« trenutki, a ko jih pogledamo od blizu, vidimo, da skoraj nikoli ne nastanejo popolnoma sami od sebe. Nekje pred tem je bil pogovor, vprašanje, razmislek, vpliv drugega človeka. Inovacija je kot knjiga – potrebuje bralca, potrebuje odziv, potrebuje dialog. Ideja, ki ostane zaprta v glavi enega posameznika, lahko zraste samo do določene mere. Prelomne ideje pa se praviloma rojevajo v komunikaciji, v srečanju misli, v kreativnem trenju med različnimi pogledi. Inovativnost terja pogovor.

Zato pravim: dolgoročni uspeh organizacije se začne z resničnim kooperativnim sodelovanjem vseh zaposlenih. To pa ni naključje – je rezultat zavestne odločitve vodstva. In pogumne. Voditelji so tisti, ki ustvarjajo prostor za povezovanje, zaupanje in izmenjavo idej. Brez tega ni organizacijske inteligence. In brez organizacijske inteligence ni inovacij.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo razvijati svojo karierno pot in biti pri tem inovativni?

Današnje razumevanje kariere se dramatično spreminja. Kariera ni več linearna pot vzpona, temveč preplet vseh izkušenj, odločitev, projektov in vlog, ki jih človek opravlja v svojem poklicnem življenju. Kariera je postala osebna pripoved – in prav v tem je njena avtentičnost. Danes je bistvo kariere vseživljenjski razvoj, ne pa zasledovanje ene same točke na hierarhični lestvici. Ključno vprašanje postaja: kaj mi daje smisel? Kako lahko na svoji karierni poti uresničujem koncept sebe? Kdo postajam skozi delo, ki ga opravljam?

Med mladimi je posebej opazno, da kariera ni več zgolj vir dohodka – je pot iskanja globljega pomena, notranje skladnosti, občutka, da prispevaš k svetu. Hkrati se trg dela spreminja hitreje kot kadarkoli prej, zato so karierna prehajanja nekaj povsem običajnega. Prav ta fluidnost ustvarja prostor za nenehno učenje, razvoj novih spretnosti in preizkušanje različnih profesionalnih identitet.

Kaj prinašajo trendi, prihodnost?

Trendi nam jasno kažejo: stereotip, da ima vsak človek eno samo poklicno poslanstvo, ki ga mora “najti”, preprosto ne vzdrži več. Poklicno poslanstvo ni fiksna točka. Ni zakopano nekje, da bi ga odkrili kot arheološki artefakt. Poslanstvo je nekaj, kar ustvarimo sami – skozi vsakodnevne izbire, skozi pogum, da sledimo svojemu notranjemu kompasu, in skozi pripravljenost, da se preoblikujemo, ko nas življenje povabi drugam.

Ko posameznik začne poslušati ta notranji intuitivni glas – tisti občutek, ko inherentno začuti, da ga nekaj vleče na pravo pot – se pravzaprav poda na junaško potovanje. In prav tam se začne inovativnost. Ne v udobju, ne v predvidljivosti, ne v ponavljanju, temveč v trenutkih, ko stopimo iz cone udobja in vstopimo v neznano.

Ampak to ni najlažje.

Ni. Inovativnost mnoge prestraši, ker zahteva drznost. A prav v tem je njena moč. Ko prestopimo svoje stare okvire, odkrijemo razsežnosti sebe, za katere nismo niti slutili, da jih nosimo v sebi.

Moj nasvet je preprost in hkrati globoko zahteven: bodite zvesti sami sebi in ostanite odprti. Razvijajte svoje spretnosti, a še pomembneje – razvijajte svojo notranjo poklicanost. Ustvarjajte svoj poklicni prostor, ne čakajte, da vam ga kdo dodeli. Naj bo vaša kariera živ organizem, ki raste z vami. In upajte si inovirati. Inovativnost ni privilegij redkih – je pot, ki se odpre vsakomur, ki si drzne razmišljati onkraj naučenih meja.

Pišete tudi doktorsko disertacijo z naslovom Pragmalingvistična perspektiva ustvarjanja polja človeške zavesti. Nam lahko morda že zaupate kakšen utrinke, zanimivo ugotovitev?

V središču moje raziskave je vprašanje povezanosti usmerjene pozornosti, jezika in zavesti. Zanimalo me je, kako govorci – v mojem primeru voditelji – izbirajo besede, s katerimi prispevajo k prenosu znanja med zaposlenimi. V vseh primerih se je znova in znova pokazalo isto: jezik ni zgolj sredstvo izražanja misli, temveč dejanska sila notranje orientacije, subtilno orodje oblikovanja zavestne izkušnje. Je energija, živa dinamika človeškega bistva, ki se uresničuje v vsaki zavestni jezikovni izbiri. Vsaka izgovorjena beseda je poseg v naše notranje polje, subtilen akt usmerjanja energije in pozornosti.

V tem smislu je zelo navdihujoč kvantni pogled, ki nas uči, da je svet sestavljen iz vibracij potencialov. Če to prenesemo v jezik, lahko rečemo, da je vsaka beseda akt valovanja v polju možnosti. Vsaka izbira besede je poziv k določenemu razpletu realnosti, pomeni določen način dojemanja, čustvovanja, interpretiranja sveta. Beseda nosi energijsko strukturo, ki se v trenutku izrekanja združi z usmerjeno pozornostjo.