Urša Jerše je pomočnica glavnega tajnika za prenos znanja in vodja Pisarne za prenos znanja Univerze v Ljubljani. Pisarna predstavlja most med raziskovalno in gospodarsko sfero. Pri inovacijah podpirajo študente, raziskovalce in podjetja ter jih med seboj povezujejo. Pred kratkim so lansirali platformo prenosznanja.si, na kateri lahko podjetja in drugi deležniki na enem mestu dostopajo do raziskovalcev, inovacije in zagonskih podjetij 13 inštitucij znanja.

Avtorica: Tonja Blatnik 

Nekoč ste citirali enega izmed profesorjev: »Če znanstvenik sodeluje z gospodarstvom, si ne rabi izmišljevati problemov in izzivov.« Kako ta misel odraža vaše sedanje delo?

Smo centralna služba na Univerzi v Ljubljani, ki skrbi za sodelovanje z okoljem. Iščemo načine, kako lahko s svojim znanjem univerza še bolj pripomore k reševanju izzivov v družbi. Univerza seveda že po svojem poslanstvu vrsto let uspešno sodeluje z okoljem. Res pa je, da je naša naloga zelo jasna: sistemsko skrbimo za to. Ugotovili smo namreč, da je tu še veliko potenciala.

Poleg novih podjetij, ki jih želimo pritegniti k sodelovanju, so tu tudi obstoječa podjetja, ki želijo razširiti nabor raziskovalcev z Univerze, s katerimi sodelujejo. Dober primer so velike farmacevtske družbe, s katerimi smo sklenili strateška partnerstva in sedaj širijo nabor fakultet, s katerimi sodelujejo. Zlasti to slednje kot krovna služba za prenos znanja zelo podpiramo – tudi zaradi fakultet samih, to namreč krepi tudi prenos med njimi.

Prav tako pomemben vidik pa je, da imajo podjetja na Univerzi nekoga, s katerim lahko komunicirajo – sploh ko pride do pravnih vprašanj. Zlasti tu lahko pride do dolgo trajajočih postopkov pri sklepanju pogodb. S krovnimi pogodbami ali vzorci, pa naša pisarna pomaga te postopke skrajšati. Izdali smo tudi Vodnik po poti inovacij, kjer smo pokrili celo poglavje sodelovanja z gospodarstvom.

Želimo si odprtih odnosov in hkrati pazimo na intelektualno lastnino Univerze v Ljubljani. Najti je treba skupen interes, odstraniti čim več nerazumevanja. Veliko mediiramo in skušamo na miren način vzpostaviti dobro komunikacijo med podjetji. Na kratko: želimo vzpostaviti kulturo odprtega in konstruktivnega dialoga.

Omenili ste interdisciplinarnost. Ta je vidna tudi med letošnjimi Rektorjevimi nagradami, ki že 15 let izpostavljajo najobetavnejše inovacije – med njimi so tudi netehnološke, npr. letošnji projekt “Klanec”.

Že zelo zgodaj smo začeli razmišljati o netehnoloških inovacijah, zadnji dve leti imamo tudi novo sodelavko, tako da se je to področje še bolj razcvetelo. Pričeli smo s t. i. HUD skladom, ki podpira aktivnosti za povečanje vpliva, učinka in družbenega pomena raziskav področij humanističnih, umetniških in družboslovnih (HUD) ved. Gre za protiutež Inovacijskemu skladu, ki je usmerjen bolj v tehnološke fakultete. Čeprav je na HUD skladu na voljo manj denarja, je zanj več prijav in so zares izvrstni projekti.

Recimo?

Mene osebno najbolj pritegnejo projekti t. i. aplikativne umetnosti. AGRFT je imela projekt uporabe tehnike kreativnega pisanja v ženskem zaporu, v okviru FA so stanovalci mladinskega doma s pomočjo umetnosti iskali rešitve za bolj kvalitetno bivanje v domu, na AG imajo projekt pomoči z glasbo za učence z različnimi posebnimi potrebami, na NTF medgeneracijsko in medkulturno povezujejo skozi umetniško ustvarjanje. Gre za srčne projekte, ki imajo velik potencial, vpliv, učinek.

Kar ste omenili v povezavi z letošnjo Rektorjevo nagrado, pa je družabna igra Klanec, s katero spoznavamo Cankarja na zabaven način. Želimo si, da bi se igra še bolj razširila, se morda celo uporabila v šolah kot učni pripomoček. 

Kakšne trende pri podeljevanju nagrade za naj inovacije še opažate? 

Tu moram najprej izpostaviti naš Ljubljanski Univerzitetni inkubator (LUI), ki organizira nagrado. Upam si trditi, da so inovacije vsako leto boljše, predvsem so zelo kvalitetni pitchi. Veliko od teh, ki se prijavijo, so že v našem procesu ali na LUI, in to se pozna. Ko sem se prvič udeležila podelitve, je bila ta zelo svečana, prava “univerzitetna”, za omejen krog ljudi. Imela sem občutek, da bi lahko bilo gostov več, z različnih vetrov. Gre le za inovacije, ki so nekaj mladega, pozitivnega.

V preteklih letih smo to spremenili – privabiti želimo ves inovacijski ekosistem, zlasti mlade. Nagrada, ki velja za eno najprestižnejših univerzitetnih priznanj na področju inovacij, že petnajst let spodbuja podjetniški in inovacijski potencial študentov, raziskovalcev in alumnov Univerze v Ljubljani. Nagrada je pomembna, pomembno je, da Univerza prek nje jasno sporoči: Prepoznamo vas, podpiramo vas.

Po 15 letih ljudje z veseljem povedo, da so nagrado prejeli. Veliko preteklih nagrajencev je danes uspešnih podjetnikov kot je recimo Recatalyst, Mesi, Animacel, DelthaHub in drugi. Nagrada je bila odskočna deska za marsikoga.

Oktobra se je zaključil tudi šesti največji slovenski festival za grajenje inovacijske skupnosti in partnerstev med akademskim okoljem in gospodarstvom UNI.MINDS. 

Gre za velik festival ki se je “rodil” leta 2020, v času korone, torej v času, ko smo bili zaprti doma. Naredili smo online dogodek, s 150 govorci. V teh letih se je koncept ustalil, del tega festivala je tudi podelitev Rektorjeve nagrade, in številni dogodki, ki jih organiziramo z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in inovacije, agencijo SPIRIT Slovenija, Univerzo v Mariboru, in Univerzo na Primorskem, ter partnerji iz gospodarstva. Festival potuje v Maribor in na Primorsko, identificiramo tudi podjetja in jih prosimo, če dajo izzive za naše sodelujoče. Letos sta bili to podjetji Pošta in Pivka Delamaris. Poiščemo sogovornike, od raziskovalcev, tudi študentov, ki gredo z avtobusom v podjetje, si ogledajo proizvodnjo in se spoznajo s podjetjem. Seveda sledijo predstavitve, sestanki ena-na-ena, tudi podpisi pogodb. Namen vsega skupaj pa je predvsem ta, da se med seboj spoznamo, da pozamo izzive podjetij in da podjetja vedo, na koga se obrniti na univerzah.

Če bi vaše delo delili na dva stebra, torej na skrb za inovacijski ekosistem – torej vse, česar sva se sedaj doktaknili – Rektorjeva nagrada, HUD sklad, Festival UNI.MINDS, pa drugi del predstavlja podporo raziskovalcem. 

Da, to je naše bistvo. Mi smo prva točka, na katero se obrne raziskovalec, ko nekaj izumi in ne ve, kaj so sledeči koraki. Takrat smo mi na potezi. Pokrivamo področje patentov, pravnega znanja, intelektualne lastnine, komercializacije, licenciranja, ustanavljanja zagonskih podjetij.

Je zaživela ideja mladih aplikativcev?

Ne še, gre bolj za brainstorming. Drži pač, da največ izumov pride s strani doktorskih študentov, ki dobro sodelujejo z mentorji. Gre za mlade ljudi, ki še niso pozicionirani na Univerzi in zrejo na svojo poklicno pot široko. Zgodi se, da njihov izum patentiramo, a vseeno je pot dolga, mesece, leta. Izteče se jim status mladega raziskovalca, in se nato enostavno morajo zaposliti drugje. Takim ljudem bi morda morali nuditi post doktorski status leto ali dve, ki bi jim omogočil preživetje in tudi razvoj ideje. Status, ki bi bil aplikativne narave.

Kako pomembno je v vsej tej zgodbi t. i. pitchanje? 

Še enkrat; komuniciranje znanosti je pomembno – treba je vedeti, kaj povedati, kakšna naj bo prezentacija za podjetje, da pritegne industrijo in nagovori njene izzive.  Za nas vse to spada v pripravo naših raziskovalcev. Proces trženja inovacije je dolgotrajen, poln padcev in neuspehov, ampak večkrat dobimo povratno informacijo raziskovalcev, da je to za njih velika šola, in da jim ni žal časa, ki so ga namenili za to, kljub morebitnemu neuspehu.

Povejte mi še kaj o vaši karierni poti.

Začela sem na Kemijskem inštitutu, po spletu naključij pa sem “padla” v svet inovacij. Veliko sem se naučila od direktorja prof. dr. Janka Jamnika, s katerim sva se veliko pogajala s podjetji in to je bila zame takrat velika šola, ki mi še danes pride prav. Spomnim se, da mi je po nekih pogajanjih nasprotna stran rekla, da imam eno dobro lastnost – četudi se z mano ne strinjajo, se z mano ne morejo skregati. Sem razmišljala, da to pa morda nekaj šteje in da moram to negovati in početi nekaj, kjer bom to lahko uporabila.

Eden od ključnih ljudi na moji poti je bil tudi mentor Andrea Basso iz Italije, s katerim sva sodelovala v okviru projekta PROGRES-TT. Tako nadležen je bil, ker nikoli ni sprejel besede “ne da se”. Ampak sčasoma sem se navadila nanjo in tudi jaz začela verjeti da se da, in bolj kot ovire tudi danes iščem načine in priložnosti.

Kaj je ključno za učinkovit prenos znanja?

Za prenos znanja je pomembno, da imaš kritično maso izumov, s katerimi lahko delaš, da si vpet v inovacijsko skupnost, da imaš sredstva, ki jih lahko sistematično vlagaš v inoviranje in prenos inovacije v okolje. Sami imamo na univerzi izvrstne pogoje. Podpora države in zaupanje znotraj univerze nam omogočata stalno in interdisciplinarno ekipo, ki lahko rešuje izzive na področju prenosa znanja, in zagotavlja vrhunsko podporo za naše raziskovalce.

S pomočjo razpisa MVZI (Konzorcij za prenos tehnologij iz JRO v Gospodarstvo 2017–2022) smo ustanovili pisarno, ta sedaj sistemsko deluje, hkrati pa MVZI še vedno podpira delovanje pisarn na 13 inštitucijah znanja (Javni razpis za podporo aktivnosti pisarn za prenos znanja (2024-2029). Naj mimogrede omenim, da smo v okviru tega projekta ravno lansirali platformo prenosznanja.si, na kateri lahko podjetja in drugi deležniki na enem mestu dostopajo do raziskovalcev, inovacij in zagonskih podjetij 13 inštitucij znanja.

Kaj je dobra inovacija?

Ker sem pravnica, to težko ocenim, pa tudi sicer nas zgodovina uči, da je težko predvideti, kdaj bo inovacija uspela. Dobra inovacija je zame predvsem tista, ki ima za sabo vztrajne ljudi, ki so dovolj fleksibilni in odprti, da bodo znali inovacijo razvijati v sodelovanju z drugimi. Bolj kot same inovacije, me navdušijo ljudje, ki to počnejo. Odnosi in zanos ljudi, ki inovirajo so to, kar me motivira pri vsakdanjem delu.

Kakšna je inovacijska kondicija Slovenije?

Vedno boljša. K temu botrujejo tudi reforme kot npr. preoblikovanje Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, več se govori o inovacijah, več ljudi se z njimi sistemsko ukvarja. Vse se bo obrestovalo, pomembno pa je, da ostanemo na tej liniji. Pomembna je dolgoročnost, da ljudje, ki so tu, tu tudi ostanejo, saj je kadrov, ki se na to spoznajo, malo. Treba je ohraniti kontinuiteto, strokovnost in še naprej krepiti podjetniško kulturo.